top of page

 

 

 

      Osnovni podatki:

 

  • Znanstveno ime: Poecilia sphenops     (Valenciennes; 1846)

  • Razlaga besed: ( Poecilia = pisanost, raznovrstnost ), ( sphenops = videz klina )

  • Slovensko ime: Črni moli (Obstaja tudi Zlata, Zelena, Lyretail, Srebrna in Dalmatinska sorta)

  • Skupina: Živorodke

  • Izvor : Srednja Amerika, od Mehike do Kolumbije

  • Velikost: Samci: 5-7 cm, samice: 6-9 cm

  • Biotop / habitat: Sladka voda in somornica, reke v Venezueli in Mehiki

  • Socialno vedenje: Miroljubna

  • Prehrana: Alge, črvi, raki, žuželke, ličinke žuželk, rastlinske snovi

  • Gojenje: Enostavno

  • Akvarij: Minimalno 90 litrov

  • Populacija: 6-8 rib na 90 litrov vode

  • Dekoracija: Močna posaditev, plavajoče rastline,..

  • Temperatura: 18-28 ° C   ( popolnoma črni 24-29° C)

  • pH: 7,5-8,5

  • Trdota: od 11 do 32 °dGh

  • Slanost od 33.7 ‰ (1,025) do 42.2 ‰ (1,038) - odvisno od izvora

  • Življenjska doba: 3 let

  • Sinonimi 

     

Akvarijske ribe - živorodke, kirwood, Poecilia sphenops - moli
Akvarijske ribe - živorodke, kirwood, Poecilia sphenops - črni moli

Kraljestvo: Animalia / živali

Deblo: Chordata / strunarji

Razred: Actinopterygii / žarkoplavutarice

Red: Cyprinodontiformes / zobati krapovci

Družina: Poeciliidae / živorodni zobati krapovci

Rod: Poecilia

Vrsta: Poecilia sphenops 

(Valenciennes; 1846)

Poecilia sphenops         Črni moli

Akvarijske ribe - živorodke, kirwood, Poecilia sphenops - črni moli
Akvaristika, Živorodke, akvarijske ribe

Gojenje

 Za gojenje molija je kvaliteta vode precej pomembna, ker je današnji črni moli produkt križanja med
ostalimi moliji in sorodstvenem parjenju je posledično bolj občutljiv kot njegovi sorodniki iz rodu Poecilia.
So dovzetni za razne kožne bolezni in gljive.
Potrebujejo bazično in trdo vodo, priporočjlivo jim je urediti somornični akvarij, ni pa nujno.
Akvarij naj ima vsaj 90 litrov, močno osvetljen (alge), prostor za plavanje in vegetacijo,
na dnu naj bo nekaj kosov lesa.
PrvotnPoecilia sphenops je črno srebrne barve, samci imajo repno plavut obrobljeno z rumeno ali oranžno, hrbtna plavut ni nikoli velika-jadrna. Če naletimo na črno varijanto z veliko jadrno hrbtno plavutjo je to križanec z velifero ali latipino. Hibridizirani primerki so se začeli pojavljati že v dvajsetih letih 20. stoletja, ko je molijem naraščala priljubljenost, vzrejeni so bili selektivno, da so ustvarili množico sevov z različnimi oblikami in barvami plavuti.
Telo je podolgovato z okroglim repnim pecljem in majhno sploščeno glavo s štrlečim gobcem, ki deluje kot strgalo, idealen za strganje alg. V ustih so številni zelo majhni zobje, pri čemer so v zunanji vrsti največja in se z vsako naslednjo vrsto manjšajo.

Prehrana

 Črni moli je vsejedec, prehranjuje se z ličinkami komarjev, rakci, vodnimi bolhami, ličinkami trzač ter algami.

V akvariju mu omogočimo čimbolj raznoliko hrano, zmrznjeno in živo, umetna hrana  (spirulina), špinača in podobno.

Razmnoževanje

 Razmnoževanje je značilno za rod Poecilia. Če jim pripravimo somornični (mešanica sladke in morske vode) akvarij (Mangrove biotop), rastlinstvo niti ni pomembno, dovolj bo nekaj javanskega mahu ki bo brez težav preživel takšno sestavo vode.

Dva samca na štiri samičke bo dobro razmerje za vzrejni akvarij kjer nimamo drugih rib,  

10-20 % tedenska menjava vode.

Izdatno in kvalitetno hranjenje (ne pretiravajmo z enhitrejami).

Samico je najbolje preden povrže prestaviti v manjši (cca 20 l) akvarij z enako vodo in obilico maha ( Taxiphyllum barbieri ) ali plavajočih rastlin ( Ceratophyllum submersum ).

Povrže med 20 in 50 mladic (izjemoma do 100) precejšnje velikosti ki takoj jedo enako hrano kot odrasli.

Zelo bodo veseli nauplijov artemije. Mladice takoj po rojstvu ločimo od odraslih.

Zdravje in preventiva

  Moliji so ena od bolj občutljivih rib med živorodkami in kaj kmalu postanejo bolehni. Temu botruje okoljski stres različnih vrst, in ribe "zbolijo" za "shimmies". To ni bolezen ampak stanje ribe ki je v slabih razmerah. Ribe so prizadete in to kažejo v vedenjskih spremembah (zibanje na mestu, zlepljene plavuti, oteženo dihanje, vibriranje in trzanje)

Ker to ni bolezen ampak stanje stresa, je edino zdravilo samo eno. Ugotovimo vzrok in ga odpravimo (slaba kakovost vode, napačni parametri, mehka ali kisla voda, toksini, baker,...). Ribe se bodo po odpravi slabega stanja hitro povsem opomogle. Izmed vseh živorodk so ravno moliji največkrat prizadeti, saj neizkušeni akvaristi ne razumejo kaj te ribe potrebujejo. Moliji potrebujejo trdo, alkalno vodo s pH 7,5 do 8,5 in temperaturo 27 do 29° C, poleg tega nizko vrednost nitratov ter nič amonijaka in nitritov, potrebujejo velike in ne prenaseljene akvarije.

 

Povezave

Habitati vrste

Oropuche mangrove 2019.png
Campoma laguna Venezuela 2019.png
Mahika rio Tamesi atlantska stran 2019.p

Več o naravnih habitatit in divjih ribah
 

 Na velikem območju najdemo divje populacije Poecilia sphenops, ki segajo od obale Tihega oceana v Mehiki in območja atlantske obale, ki poteka skozi precejšen del Srednje Amerike med Mehiko in Panamo ter nekatere obmejne regije Južne Amerike v severnem delu Kolumbije.

Nekateri viri nakazujejo tudi razširitev tega območja na Venezuelo, vendar je to lahko posledica zmede z drugimi vrstami, poleg populacij, ki jih je človek vnesel na različnih območjih te države.

Tega molija najdemo v več vrstah ekosistemov, zato je njeno variabilnost sčasoma mogoče razložiti tudi kot evolucijsko prilagoditev tem različnim okoljem.

Na obalnih območjih z nizko nadmorsko višino pa je številčnost vrste večja, čeprav jih najdemo tudi v okoljih v notranjosti.

Eden od dejavnikov, ki vpliva na njegovo geografsko porazdelitev, je temperatura. Poecilia sphenops je pogost v okoljih, kjer je območje temperature skozi vse leto med 18ºC in 28ºC, (čeprav nekateri primerki preživijo ekstreme, ki presegajo te omejitve).

Poleg tega, da najdemo veliko število posameznikov v estuarnih okoljih ali mangrovskih ekosistemih, značilnih za obalo, obstajajo tudi populacije, ki se vsaj del leta pojavljajo v morju, in druge, ki običajno spodbujajo majhne sezonske selitve, ki jih vodijo v ocean.

Pogosta je tudi velika odpornost na slanost, tudi pri tistih posameznikih, ki prihajajo iz notranjih rek in jezer.

Ugotovljeno je tudi, da nekatere skupine obstajajo v nenavadnih bližnjih podzemnih okoljih, lokalno znanih kot "cenote", ali v vodah, ki zaradi svojih kemijskih lastnosti niso primerne za večino drugih vrst.

Malcom S. Gordon in Donn Eric Rosen v svojem znanstvenem prispevku z naslovom "Caverniculous form of Poeciliid Fish, Poecilia sphenops , from Tabasco, Mexico", 1962 opisujejo zelo redko populacijo, ki jo najdemo v ekstremnih okoljih.

V članku je mogoče prebrati, da so osebki, najdeni v jami s podzemno vodo, skoraj depigmentirani, imajo zelo majhne oči in izrazitejše ustnice kot tisti v površinskih okoljih. Medtem ko so v določenih posebnostih nazadovali, so ti izredni primerki razvili določene čute in lastnosti, ki so jim omogočile prilagoditev v tako težkemu okolju.

Ko se odmikamo od vhoda v jamo, skupine kažejo različne dimenzije v odrasli dobi, kar dodatno ugotavlja značilnosti, opisane kot rezultat prilagajanja okolju, za katerega je v veliki meri značilna popolna odsotnost svetlobe.

To odkritje je sledilo ekspediciji, ki sta jo leta 1944 izvedla dr. MW Stirling z Urada za ameriško etnologijo Simthsonian Institution in njegova žena. Par je spremljal tudi gospod RH Stewart iz "National Geographic Society".

Nedaleč od mesta Tapijulapa v notranjosti Cueve del Azufre (Cueva de la Sardina, Cueva de las Sardinas ali Cueva de Villa Luz) je ta ekspedicijska skupina našla populacijo majhnih bledih rib, podobno kot druge zunaj nje, kar je povzročilo odkritje prve divje populacije jamskih živorodk. Ohranjene primerke bo kasneje dr. Robert R. Miller iz »ameriškega nacionalnega muzeja« identificiral kot pripadnike rodu Mollinesia .

Leta 1964 so C. Kosswig, N. Peters in CD Zander zbrali prve do takrat žive ribe, razvrščene kot Poecilia sphenops , ki so jih pripeljali v laboratorij in celo dovolili prve vedenjske študije.

Nekaj ​​zbirk ohranjenih in živih rib so kasneje zbirali iz drugih jam. Od teh odprav poznamo primere tistih, o katerih so poročali v letih 1970, 1975, 1982 in 1996, med različnimi opazovalnimi misijami " in situ " (na kraju samem), ki so bile izvedene med letoma 1970 in 2000.


Je vrsta, ki dokazuje visoko toleranco na okoljske dejavnike in prilagodljivost.

Pred širjenjem, ki ga je povzročilo človekovo dejanje, je bilo mogoče najti populacije, ki so bile popolnoma prilagojene življenju v sladki in brakični vodi, občasno pa so nekatere populacije, ki so imele dostop do morja, prodrle v ocean.

Kot večina vrst pod-družine Poeciliinae , ti moliji izbirajo plitva področja, kot njihovo prednostno okolje, zelo pogosto naseljujejo majhne vodotoke ali robove večjih vodnih telesih.

Ker ribe niso dobro usposobljene za življenje v močnih tokovih, lahko prodirajo gor vodno, zlasti v sušnem obdobju, ko ni poplav.

Običajno se v naravi oblikujejo večje skupine samic, ki se posvečajo hranjenju, medtem ko samci med seboj tekmujejo za dostopa do samic.

Za razliko od vrst z velikimi hrbtnimi plavutmi, pri tej vrsti ni zapletenih predparitvenih ritualov samcev.

Parjenje vedno sprožijo samci, ki iščejo srečo pri samicah, ki so najbolj dovzetne za njihove namene.

Številni večji samci branijo ozemlje, manjši pa poskusijo srečo tako, da se prikradejo samicam.

Vsi brez izjeme se na odpor, ki ga nudijo samice, odzovejo s silo.

V naravi se moli vsako leto stalno razmnožuje v večini svoje geografske razširjenosti. Ta neprekinjen cikel prekinjajo le zelo posebne situacije, ki so običajno povezane z naravnimi nesrečami ali nenavadno neugodnimi vremenskimi razmerami. Tudi vrsta in količina hrane vpliva na razširjenost vrste.

 V krajih, kjer je dnevni in letni temperaturni razpon majhen, med deževno in sušno sezono, ribe dosegajo skoraj enakomerno količino hrane, čeprav lahko spremenijo svojo prehrano glede na letni čas.

Večje sezonske razlike v razpoložljivi hrani in vrsti zaužite hrane se ponavadi pojavljajo v regijah z večjimi temperaturnimi spremembami.

Moliji večinoma jedo vodne žuželke (in sicer Coleoptera-hrošči , Diptera-dvokrilci , Hemiptera-polkrilci , Odonata-kačji pastirji , Plecoptera-vrbnice  in Trichoptera-mladoletnice ), drobce rastlin, liste, plodove ali semena nekaterih kopenskih rastlin iz poplavljenega gozda, alg in mikroalg, nekatere (redke) vodne rastline, pa tudi nekatere druge žuželke ( Coleoptera-hrošči , Diptera-dvokrilci , Hymenoptera-kožekrilci in občasno Arachnida-pajkovci ).

Na splošno vodne žuželke predstavljajo nekoliko večji odstotek kot alge, ki jih najdemo v želodcu divjih živali, ujetih med novembrom in aprilom (sušna sezona), medtem ko med majem in oktobrom rastlinska snov, sestavljena iz delov kopenskih rastlin, njihovih plodov ali semen, skupaj s kopenskimi žuželkami predstavljajo največji delež prebavljene hrane v zbranih vzorcih.

V ujetništvu pri tej vrsti ne pozabimo na prehranska dopolnila, kot sta prekuhana špinača in grah (olupljen) ali na eno od običajnih komercialnih hran za rastlinojede vrste.

Povprečno število potomcev se giblje med 10 in 80, v prvi nosečnosti je le 7 ali 8, pri izredno velikih samicah, ki živijo v zelo ugodnih pogojih, pa presega 120.

Novorojenčki so veliko večji od potomcev rib, ki sproščajo ikre, zato jih ni težko vzgojiti. Ne glede na večjo ali manjšo količino alg v njihovi prehrani, ki jih dajemo odraslim, je priporočljivo, da jim poleg kakršnih koli prehranskih dopolnil, dodamo še kozice in bolhe ustreznih velikosti.

Če je samica ustrezno zaščitena pred stresom in v idealnih razmerah, nosečnost traja od 28 do 45 dni, odvisno od temperature, kakovosti vode, razpoložljive hrane in celo drugih manj znanih dejavnikov. 

V neugodnih razmerah se lahko porod odloži za več mesecev.

Premajhni akvariji, valilnice in življenje z agresivnimi vrstami so trije najpomembnejši dejavniki, ki lahko vplivajo na dolga obdobja brejosti. Neustrezne temperature in neuravnotežena prehrana sta prav tako zelo pomembna pogoja pri prelaganju poroda.

Vzdrževanje teh rib v akvarijih s slano vodo ali uporaba morske soli ni obvezno, odvisnost od slanosti pa je odvisna od prvotne populacije.

Ker ni mogoče odkriti izvora živali, ki se običajno prodajajo v trgovini (zlasti ker je večina hibridov), je slanost lahko prepuščena presoji vsakega posameznika glede na vedenje živali.

Kakorkoli že, slanost se mora med letom spreminjati, predvsem pa zmanjšuje morebitni osmotski stres, ki ga nekateri primerki (ali celo cele skupine) kažejo v nelagodju ali pa jih plesni zelo pogosto napadajo (v sladki vodi).



Vir: http://www.viviparos.com/

bottom of page